Poljanska dolina / Sirnica / Zgodovina / Sirarstvo

Sirarstvo skozi čas

Tudi Poljanska dolina ima sirarsko tradicijo.

Zapisi v urbarjih škofjeloškega gospostva, ki je na tem območju neprekinjeno obstajalo celih osemsto let, nas popeljejo tudi skozi zgodovino sirarstva in mlekarstva na škofjeloškem območju.

Podatki iz 12. in 13. stoletja kažejo, da so na loškem ozemlju sir izdelovali iz kravjega in ovčjega mleka. V začetku 14. stoletja je na območju loškega gospostva delovalo kar 60 sirnic – tako je zgodovinar Pavle Blaznik poslovenil naziv kmetij, kjer so izdelovali sire. Dajatve, ki so se v tem času še plačevale v obliki pridelkov, so te kmetije med drugim plačevale tudi s siri.

Kakšen je bil sir, ki so ga izdelovali pred več stoletji?

Predvidevamo, da so prvi preprosti hlebčki nastali iz kislega mleka. Mleko so pustili na toplem, da se je skisalo, potem so ga nekoliko pogreli, da se je sesirilo, nato pa nastalo maso odcedili. Tako so dobili skuto, ki je še danes najbolj razširjen mlečni izdelek v slovenski kulinariki. Če je bilo mleka več in vse skute niso porabili takoj, so jo nasolili, še malo odcedili, oblikovali hlebčke ali štručke in dali sušit. Spomin na te starodavne sirčke se je ponekod na Slovenskem ohranil vse do danes. Takšen primer so lepo oblikovani in bogato okrašeni trniči, ki jih najdemo na Veliki planini, kasneje pa so dobili bolj obredni pomen, koroški sirnek, ki je z dodatkom kumine še danes velikokrat odlična malica na mizah koroških kmetij, pa tudi prekmurski sireki, značilni za celotno Panonsko nižino.

Avtohtoni slovenski mlečni izdelek – Prekmurski sirek – ki preseneti z izrazitim okusom in prijetno prekajeno aromo.

Sirarstvo je bilo pomembna dejavnost tudi kasneje, ko so kmetje svoje obveznosti do gospostva plačevali v denarju. Poleti je živina, dobro hranjena na sončnih pašnikih, imela veliko mleka, medtem ko je zimska hrana največkrat zadostovala le za preživetje. Višek poletnega mleka je bilo treba nekako ohraniti za neizprosne zimske dni in začetek pomladi, ko je običajno primanjkovalo vsega. Dolgo časa je sir veljal za edino zabelo, mast ga je izpodrinila šele v 16. stoletju. Z njim so obogatili jedi iz žit in zelenjave ter tako začeli dolgo in pestro zgodbo sirov v kulinariki.

Zgodba o sirarstvu v Poljanski dolini se nadaljuje tudi danes, ko spet nastajajo »sirnice« – sirarne na hribovskih kmetijah in kmetijah v dolini. V bližnji okolici jih lahko naštejemo vsaj deset, zagotovo pa bo svoja vrata odprla še kakšna.

Vsa stara znanja in spretnosti se spet obujajo in ponujajo ljubiteljem domače hrane tisto, kar smo nekoč že imeli.